Kolesarska stroka in znanost pogosto uporabljata različne načine za izboljšanje kolesarskega dosežka. Le-ta je lahko v smeri bolj učinkovitega in hitrejšega kolesarjenja ali v smeri bolj varnega kolesarjenja. V tem članku bomo predstavili nekatere bolj in manj znane pristope, ki so osnovani na podlagi znanstveno-raziskovalnih zaključkov in se direktno prenašajo v prakso. V grobem bomo te pristope razdelili v 1) nastavitev kolesa oz. bike fitting. In 2) kolesarsko opremo.
Bike fitting
Spremembe v položaju telesa vplivajo na sposobnost posameznika za učinkovito poganjanje pedal, To je bilo večkrat dokazano tako v znanosti kakor tudi v praksi. Dejavnik, ki najbolj vpliva na biomehaniko je amplituda gibanja v kolenskem in skočnem sklepu in posledično razmerje med silo in dolžino mišice. Ker pa so si kolesarji v svojih sposobnostih, predvsem pa v konstituciji zelo različni, ne obstajajo generalne smernice za optimalno nastavitev kolesa. Zato je potrebno postopek nastavitve izpeljati na podlagi neposrednih meritev mehanske učinkovitosti in vsakemu posamezniku prilagoditi držo.
‘Tradicionalne’ nastavitve na podlagi kotov v segmentih tega ne morejo predvideti. Na podlagi lastnih izkušenj vemo, da so razlike v kinematiki med posamezniki za optimalni mehanski izkoristek zelo različne. Glavni cilj vsake nastavitve mora biti torej postavitev telesa v tak položaj, da z dano tehniko omogoča manj neučinkovite sile, s čimer se posledično poveča tudi mehanska učinkovitost in zmanjša skupna sila na pedalih. Nastavitev kolesa izključno na podlagi kinematike gibanja je torej nenatančna in ne vodi vedno do optimalnega rezultata. Za prilagajanje nastavitev kolesa je potrebno neposredno merjenje sil in navorov na pedalih ali celo porabe energije.
Pri svojem delu uporabljam pedala s tipali sile in navora Forped, kar mi neposredno omogoča vpogled v mehansko učinkovitost in obremenitve na sklepe. Hkrati uporabljam sistem za meritev pritiska na sedežu in sistem za spremljanje gibanja telesa v 3D. Izkušnje v preteklosti so me naučile da zgolj holistični pristop zagotovi optimalno rezultat.
Kolesarska oprema
S strani kolesarjev pogosto dobim vprašanje v katero opremo naj investirajo denar, da bodo pridobili še kakšno sekundo na tekmovanju ali privarčevali z energijo. To poglavje bi sicer lahko zapisali v svoji knjigi, ampak v tem delu se bomo osredotočili na tri, po mojem mnenju, najpomembnejše: 1) sedež, 2) oblačila in 3) pogonski deli.
Sedež je nedvomno najpomembnejši stik med kolesom in telesom, saj prenaša večino telesne teže. Neudobje povezan z nepravilno izbiro sedeža je predmet pogostih debat med kolesarji, a se zgolj redki zavedajo, da en sedež ne more rešiti vseh problemov. Že v začetku se je potrebno zavedati, da sedeže redko delimo na dobre in slabe, ampak na primerne in neprimerne.
Primernost sedeža pa je odvisna predvsem od oblike in postavitev medenice na kolesu, način vožnje in stopnjo fizične pripravljenosti. Tudi groba delitev na moške in ženske sedeže je pogosto napačna. Pri izbiri sedeža svetujem, da se kolesar pred nakupom oziroma menjavo posvetuje s strokovnjakom, ki bo s primerno tehnologijo pomeril kakšna je razporeditev pritiska med kolesarjenjem in ne zgolj pomeril širino sedničnih kosti. Ko se identificira tip obremenitve sedeža, se lahko določi tudi katera vrsta sedeža je najprimernejša.
Kolesarski sedež pa ni pomemben zgolj z vidika udobja, ampak tudi iz vidika učinkovitosti. Dokazano je bilo, da stabilnost na sedežu predstavlja temelj za učinkovito poganjanje pedal. Vsakršno gibanje na sedežu pogosto vodi v izgube energije in neučinkovito poganjanje. Hkrati pa so strokovnjaki in znanstveniki večkrat opazili povezavo med gibanjem na sedežu in padcem aerodinamike. To pride najbolj do izraza pri vožnji na čas in pri triatloncih, ki kolesarijo v izrazito agresivnih držah in na sedežu sedijo na prvi tretjini. Optimalna izbira sedeža je torej kompromis med udobjem in stabilnostjo.
Enako kot sedež, pomembno vlogo igrajo tudi tehnična kolesarska oblačila, predvsem kolesarske hlače s podlogo, ki predstavljajo stik med sedežem in kožo in zato velikokrat izzovejo neudobje. Ponovno pa izbira najprimernejših hlač in tipa podloge zavisi na kolesarjevo držo in tip vožnje. Kolesarji, ki veliko časa preživijo v agresivni drži bodo dobili več, če izberejo hlače, ki imajo podlogo z dodatno ojačitvijo na predelu sramnih kosti, medtem ko kolesarji, ki sedejo bolj pokonci in obremenjujejo sednične kosti, dobijo več s podlogo, ki je debelejša v tem področju.
Tisti kolesarji, ki želijo uporabljati najprimernejše kolesarske hlače pa ponovno lahko opravijo meritve pritiska na sedežu in se objektivno pomeri s katerim tipom podloge izzovejo najmanjši pritisk na sedež.
Na neprimerno izbiro hlač lahko gledamo tudi iz vidika kolesarskega dosežka, saj neudobje kolesarja skoraj zagotovo prestavi iz sicer optimalnega položaja na sedežu. Najpogosteje opažam, da kolesarji sedijo zamaknjeni v eno stran. Tako izgubijo možnosti za učinkovito poganjanje pedal, hkrati pa tvegajo za nastanek mišičnih asimetrij. Zato je za dobre hlače potrebno poskrbeti tudi iz vidika tekmovalnega športa in ne zgolj zaradi udobja.
Tretji sklop kolesarske opreme, ki bo izpostavljen pa predstavljajo pogonski deli z osredotočenostjo na sprednje verižnike in verigo. Verižniki so običajno oz. najpogosteje okrogli, se pa zadnje čase vse bolj uveljavljajo tudi ovalni ali elipsasti. Namen teh zobnikov je da se spreminja njihova velikost skozi cikel obrata gonilke; v fazi potiska oziroma moči je verižnik večji, v fazi prehoda čez zgornji in spodnji del obrata pa manjši.
Na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem smo opravili serijo raziskav s katerimi smo želeli preveriti vpliv ovalnih verižnikov na mehansko učinkovitost in porabo energije. Prišli smo do zanimivih zaključkov, da po daljšem obdobju privajanja na tak tip verižnikov, kolesarji dosegajo višje vrednosti mehanske učinkovitosti in imajo manjšo porabo energije pri enaki moči. Torej vsekakor priporočljiv kos opreme za kolesarje, ki želijo dosegati boljše rezultate.
A stvar z verižniki ni tako črno-bela kot se bere v prejšnjem odstavku. Namreč niso vsi ovalni verižniki enaki. Dve najpomembnejši lastnosti sta: 1) stopnja ovalnosti in 2) položaj gonilke, ko je verižnik največji (t.i. orientacija). Številna modeliranja in izračuni, na koncu pa še serija aplikativnih raziskav, so pokazali, da je optimalna postavitev gonilke, ko je verižnik največji okoli 110 stopinj (če je 0, ko je gonilka navpično navzgor). V tem delu kolesarji običajno sprovedejo največjo silo na pedala. Na trgu tovrstne zobnike ponuja zgolj podjetje AbsoluteBlack, ki si za tovrstno orientacijo in ovalnost lasti tudi patent.
Drugi vidik pogonskih delov pa je verigo oziroma uporabljena mazila. Nedavna testiranja, ki smo jih opravili v neodvisnih laboratorijih na Finskem in v Avstraliji so pokazala, da nepravilna priprava verige in nanosa neustreznega mazila lahko pri 250 W privedeta do izgub v višini 15 W. V kratkem si velja zapomniti, da je verigo potrebno že kot novo temeljito očistiti (ultrazvočno) in mazati izključno s mazili, ki so na osnovi voska. Vsa ostala sintetična mazila in mazila na osnovi olja bodo privedla do večjih izgub moči.
Zaključek
Za doseganje optimuma med kolesarjenjem, pa naj bo to udobje, varnost ali zmogljivost, so potrebni celoviti pristopi osnovani na podlagi znanosti. Dejstvo je, da v znanosti ni nič absolutno, kar pomeni da izbira kolesa, komponent in nastavitev zavisi na posameznika, oziroma na njegove morfološke karakteristike, sposobnosti in zahteve. Vsem rekreativnim in profesionalnem kolesarjem zato svetujem, da se posvetujejo s strokovnjakom in investirajo v ključne vidike, ki jim bodo kolesarjenje naredili še bolj učinkovito in udobno.